O STARI ELEKTRARNI
Nekoč revolucionarna tovarna pa je danes po zaslugi sinergije gospodarstva, dediščine in politike zažarela z novimi vsebinami. Ljubljanska mestna elektrarna, veličasten tehnični spomenik, je eden redkih ohranjenih primerov industrijske arhitekture pri nas. Od leta 1898, ko se je začel proces njene gradnje, je preživela mnogo sprememb. Skladno z modernizacijo so jo posodabljali in razširjali vse do konca druge svetovne vojne, ko je zastarelo tehnologijo zamenjala toplarna na obrobju mesta.
Stavba je danes zaščitena kot kulturni, tehniški in zgodovinski spomenik in je v lasti Elektra Ljubljana, ki je stavbo ob stoletnici tudi temeljito prenovilo. Že v 80. in 90. so jo odkrili umetniki in začeli ta zanimiv prostor napolnjevati z različnimi umetniškimi vsebinami ter v njem izvajati performanse, čudovit volumen z lesenim stropom je privlačil številne filmarje in videaste. Med prvimi so bili Ema Kugler, Matjaž Berger in Enrique Vargas v okviru festivala Exodos, v elektrarni pa je v koncu devetdesetih kar dvakrat gostoval tudi mednarodni festival Mladi levi.
Druga prenova ljubljanske mestne elektrarne oziroma Stare mestne elektrarne – Elektro Ljubljana je bila delo Ministrstva za kulturo, tako kot leta 1998, vodil pa jo je arhitekt Matija Suhadolc. Dvorana, ki je bila slavnostno odprta 21. avgusta 2004 s festivalom Mladi levi, je odličen primer sodelovanja politike, gospodarstva, dediščine in kulture, saj so Ministrstvo za kulturo, Mestna občina Ljubljana in Elektro Ljubljana podpisali sporazum o brezplačnem najemu SMEEL za potrebe sodobnih uprizoritvenih umetnosti. Na javnem natečaju je zmagal zavod Bunker, ki SMEEL že od leta 2004 programsko upravlja. Del stavbe je osrednja dvorana z izredno lepim odrom, preddverje pa je ohranjeno kot muzejski del, kjer je še vedno viden del dimnika, turbine in nekatere merilne naprave elektrarne.
Posebnost Stare mestne elektrarne je tudi v tem, da ne gre za zapuščeno stavbo, saj se z elektriko prav od tu napaja tretjina mesta. Gre za dejansko sožitje električne in umetniške energije. Elektrarna ponuja v tem mestu edinstven zgled v tujini že dolgo uveljavljene prakse spreminjanja atraktivnih industrijskih objektov v kulturne centre.
programi elektrarne
Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana v leto 2026 vstopa z novim, poskusnim programskim in upravljalskim modelom. Po 20 letih delovanja kot prostor sodobne uprizoritvene umetnosti in ob zaključku aktualnega petletnega upravljavskega mandata zavoda Bunker smo se lotili premisleka o prihodnosti – o pogojih dela, načinih programiranja in vlogi v spremenjeni kulturni in infrastrukturni krajini Ljubljane in Slovenije.
Novi model upravljanja odgovarja na dve ključni pomanjkljivosti dosedanjega delovanja: na kratke termine za ustvarjanje in posledično razpršen programsko-estetski profil ter na potrebo po spremembi po dveh desetletjih razmeroma enotne programske politike. Elektrarna se iz prostora hitrih menjav preoblikuje v prostor daljših, vsebinsko zaokroženih dvomesečnih ciklov, ki omogočajo poglobljeno delo, soprogramiranje in delitev odgovornosti.
Poskusni model razvija in pilotno izvaja konzorcij petih organizacij: Bunker, Maska, Emanat, Mesto žensk in Nomad Dance Academy Slovenija. Partnerice v elektrarno vstopajo s svojimi programi, znanji, izkušnjami in mednarodnimi mrežami, hkrati pa sodelujejo pri prečnih programih (Zbor za publiko, Tovariškai abonma, Branje arhiva in Gledališki založniki) ter ohranjajo prostor za utečena sodelovanja s festivali (Ment, Trigger, Bobri, Lutke, Goli oder, Animateka), gostovanja, rezidence, ustvarjalne delovne procese in postprodukcijo predstav, ki so v elektrarni nastajale v preteklih letih.
Program leta 2026 je strukturiran v avtonomne dvomesečne cikle, ki se med seboj dopolnjujejo in prepletajo. Leto se začne z Masko (januar–februar), ki v ospredje postavlja dolgotrajne raziskovalne procese in tematski cikel o dostopnosti ter ponovno osmišljanje obstoječih produkcij. Sledi zavod Bunker (marec–april) s fokusom na snovalnem gledališču v sodelovanju s kolektivom Beton Ltd. v odstopu in na izobraževalnem procesu Smer B, nato Emanat (maj–junij), ki prepleta raziskovalne laboratorije, izobraževanja, postprodukcije in javno dostopne hibridne formate.
Poletni čas bo namenjen delavnicam in ustvarjalnim delovnim procesom različnih umetnic_kov in se bo zaključi s festivalom Mladi levi. Jeseni (september–oktober) bo elektrarno zaznamoval festival Mesto žensk, ki ga v letu 2026 kurira nov tandem Pia Brezavšček in Jasmina Založnik pod delovnim naslovom Feministična radost. Leto bo sklenil dvomesečni cikel Nomad Dance Academy Slovenija (november–december), v katerem se bosta zvrstili produkciji novih plesnih predstav in CoFestival.
“1. januarja 1898 je stolno mesto ljubljansko zažarelo v električni svetlobi. Začel se je čas elektrifikacije, uvajanje vsega novega in modernega. Brez elektrike si danes življenja pač ne moremo zamisliti. Izumitelji so razvili nove naprave, stroje in prometna sredstva, ki so razmere v obdobju elektrifikacije korenito spremenili.” -Tadej Brate
